Letos smo se pa za naš izlet odločili za Francijo, z glavnim ciljem Mont Saint Michel, katerega smo že dolgo hoteli obiskati. Potovalo nas je 71, torej dva avtobusa, ki nista bila čisto polna, kar je bilo ugodno, da smo se lahko malo »razkomotili«. Prvič smo potovali s turistično agencijo Oskar iz Kranja in moram reči, da smo bili zelo zadovoljni ( z nastanitvijo, hoteli, hrano, vodiči in samo organizacijo izleta). Iz Kamnika je šel prvi avtobus in iz Domžal drugi v sredo, 19. septembra 2018.
Startali smo ob 17.30 z vednostjo, da bo to dolg izlet, saj nas je čakalo 1600 km vožnje. Nočna vožnja je minila enim bolj, drugim manj hitro in prebudili smo se v francoski pokrajini Champagne, znani po vinogradih in dobrih šampanjcih. Vodička Dunja nam je predstavila zgodovino Francije. Izvedeli smo tudi veliko o francoskih kraljih. Pokrajina nas je fascinirala. Sama ravnina, vse obdelano, polja koruze,…. travniki, kjer se pasejo krave, konji, ovce. Presenetil me je podatek, da je Francija samooskrbna, kar se tiče hrane. No, hrana je res dobra in kvalitetna. Francozi so znani gurmani.
V Reimsu, ki je prestolnica Champagne, smo se sprehodili po mestu (kar nam je prijalo po dolgi vožnji) ter obiskali bogato gotsko katedralo, kjer se je poročala večina francoskih kraljev. Po obvezni kavici, smo pot nadaljevali preko Amiensa do prestolnice Normandije Rouena. Ogledali smo si katedralo Notre Dame in trg Vieux Marche, kjer so Angleži leta 1431 na grmadi sežgali Devico Orleansko. Nadaljevali smo vožnjo proti Atlantski obali, ustavili smo se v mestu Etretat in občudovali osupljivo obalo, obdano s pečinami krede in kremena, ki jih je skozi tisočletja izoblikovala narava. Sprehodili smo se do točke Le Falaise d Aval d Etretat s pogledom na otoček imenovan Igla. Po večerji smo šli utrujeni počivat.
Po zajtrku smo se zapeljali po znamenitem Pont de Normandie in se ustavili v prikupnem mestecu Honfleur, kjer je cerkev Svete Katarine zgrajena v celoti iz lesa. Kakšen prijeten občutek in vonj po lesu. Nadaljevali smo vožnjo po cvetoči obali Cote Fleurie v deželo Calvados. Calvados je podoben našemu žganju, le da ga dolgo starajo v hrastovih sodih. Ustavili smo se v žganjarni na pokušini. Takoj smo postali veseli in tudi zapeli. Naše naslednje mesto je bil Saint Malo, staro pristanišče z močno zgodovino pomorskih trgovcev, raziskovalcev in gusarjev. Povzpeli smo se na obzidje, ki obdaja mesto. Preko najstarejše elektrarne smo se zapeljali po Smaragdni obali, mimo Dinarda in se po rdečkastem granitu sprehodili do svetilnika na rtu Frehel. Močan veter nam je prepihal telo in dušo.
No naslednji dan pa smo obiskali vrhunec našega potovanja granitno vzpetino Mont Saint Michel, ki ga plima vsakodnevno spreminja v otok, s celino pa je povezan le s cesto oziroma nadvozom. Na vrhu griča je mogočen benediktinski samostan, okoli pa se razprostira vasica, prepletena s turističnim vrvežem. Prav pravljično in romantično. Sledila je vožnja do mesta Bayeux, ki je najbolj znan po muzeju, v katerem je shranjena znamenita tapiserija iz 11. stoletja, na kateri so v dolžini 60 m vezeni prizori iz Hastingsa. Ustavili smo se na obali Arromanches, kjer so se zavezniki izkrcali 6. junija 1944. Tu je tudi največji muzej v počastitev tega dogodka. Spomini na vojne čase in dež nas je pregnal naprej do mesta Caen, ki je bil zgodovinski sedež Viljema Osvajalca in njegove žene, kraljice Matilde. Ogledali smo si samostansko cerkev sv. Štefana, kjer je Viljem Osvajalec tudi pokopan. Tu je tudi veliko spomenikov in pokopališč iz II. svetovne vojne.
V nedeljo zjutraj smo se podali na tržnico, kjer smo kupili znane francoske starane sire. Njihov vonj ni bil najbolj prijeten, zato smo jih skladiščili spodaj in v hladilniku. V Givernyju smo se sprehodili po cvetočih vrtovih Clauda Moneta, ki jih je ustvaril sam, da bi mu cvetje postalo navdih za slikanje. Vrt smo doživeli kot košček slikarjevega raja na zemlji. Škoda le, da je deževalo.
Začeli smo se vračati po južni obvoznici Pariza in v daljavi videli tudi znameniti Eifflov stolp. Pot je minevala in v Slovenijo smo se vrnili v jutranjih urah ponedeljka 24.septembra. Prijetno utrujeni, da smo v kratkem času videli toliko lepega, smo se raztepli vsak na svoj dom in na počitek.
Kot sem že prej omenila, smo potovali z Turistično agencijo Oskar, ki je znana po svojih oskarizmih. Pa naj bo za konec eden:
Človek ne potuje zaradi tistega, kar plača in ne more plačati tistega, zaradi česar potuje.
Majda Ručigaj