Ker je nekaterim naš jesenski izlet predolg in prenaporen, smo se odločili, da poskusimo organizirati enkrat dvodnevni izlet. Po navadi za enodnevne ni bilo nikoli dovolj zanimanja.
Odločili smo se za dvodnevni izlet Rimini in San Marino in moram reči, da smo kar zadeli, saj nas je potovalo 54, pa še nekaj jih je bilo na »čakanju«, če bi kdo odpovedal. Avtobus je bil poln in tako smo startali iz Kamnika v soboto, 21. aprila. Potovali smo s turistično agencijo Kompas d.d. in seveda z našo vodičko Majdo Tratnik.
V začetku smo še malo dremuckali, a nas je jutranja kavica hitro zbistrila. Naš prvi obisk je bil namenjen Padovi, središču Benečije. Padova je najbolj znana po cerkvi Sv. Antona Padovanskega, zgrajene v 13. stoletju, ki smo si jo tudi ogledali. Sprehodili smo se po mestu, občudovali rože in stare palače.
V popoldanskih urah smo nadaljevali pot do Ravenne, nekdanje prestolnice vzhodnega rimskega imperija, ki si je prislužila tudi naziv mesta mozaikov. Ogledali smo si mestno središče z Dantejevo grobnico, arijansko krstilnico, cerkev svetega Vitala in mavzolej Galle Placidie, ki nas je res prevzel s svojimi mozaiki. Vsi smo si bili edini, da je Ravenna mesto z dušo in nam je bil bolj všeč od Padove.
Nadaljevali smo vožnjo proti letoviškemu mestu Rimini, kjer smo imeli hotel tik ob obali, na drugi strani Jadranskega morja. Sprehodili smo se po glavni ulici, kjer zdaj še ni preveč turistov, pa po plaži, kjer še vedno najdeš veliko zanimivih školjk. Večerja je bila dobra, glede na pregovorno slabo hrano v Italiji, smo bili zadovoljni in nihče ni ostal lačen.
Po zajtrku naslednjega dne smo si ogledali stari mestni del Riminija, ki je rojstno mesto režiserja Federica Fellinija, ki je bil eden najvplivnejših režiserjev 20. stoletja. Pot smo nadaljevali v najstarejšo evropsko republiko San Marino, ki je ena najmanjših držav v Evropi, obkrožena z Italijo in ki je bil tudi naš končni cilj. Leži na 730 m visoki gori Titano in ime je dobilo po kamnoseku sv. Marinu, katerega baziliko smo si tudi ogledali. San Marino nas je očaral z majhnimi ozkimi ulicami, malimi restavracijami, ozkimi prijetnimi kotički za počitek, cvetjem in seveda z prelepimi razgledi vse do morja. Človek kar ne bi šel nikamor.
Vendar smo se ob dogovorjenem času odpravili proti domu. Vsi smo si bili edini, da je bil to bolj na »izi« izlet, prijeten, ne naporen, končno ne rabiš veliko stvari za dva dni.
Na misel mi je prišel izrek: Dneva ne moreš ustaviti, lahko pa ga izkoristiš. In mi smo ga res.
Majda Ručigaj