Pa smo spet »spravili pod streho« en lep izlet. Letos enodnevnega izleta spomladi Dobrote Furlanije nismo organizirali, ker je bilo premalo zanimanja. Je bilo pa toliko več za jesenski izlet po Romuniji - Bukarešta in Transilvanija. Avtobus je bil popolnoma poln, potovalo nas je 57 + vodička + 2 šoferja, torej okroglo 60. Če se malo pohecam, smo bili kot ribe v konzervi. Je pa prednost, če so vsi sedeži polni, sploh ni potrebno šteti, če smo vsi. Seveda smo bili, in to točni, nič nismo zamujali. Izlet je bil skoraj šestdnevni in je trajal od 21. do 26.septembra. Potovali smo s turistično agencijo Alpetour d.d. Kranj in z našo vodičko Majdo Tratnik.
Romunija je ena izmed turistično manj prepoznavnih držav na svetu, vendar so ljudje, narava in tista pristnost podeželja, ki ga nismo več vajeni tisto, kar se bomo še dolgo spominjali. Ko smo se vozili po romunskem podeželju, je bil nekajkrat občutek kot da smo v filmu Ko to tamo pjeva, kot bi se vrnili 50, 60 nazaj v preteklost.
Startali smo v sredo ob 18. uri iz Kamnika, potniki so vstopali še na drugih postajah do Ljubljane. Nočna vožnja je kljub pomislekom kar hitro minevala, v začetku smo veliko klepetali, se šalili, potem pa zaspali eni bolj trdno, drugi manj. Vsi smo vedeli, da je pot dolga, veliko kilometrov smo morali prevoziti. Najbolj mi je v spominu ostala jutranja vožnja po soteski Djerdap. Veliko vode na jezeru, pa jutranje meglice, ki so se dvigale iz vode. Bilo je prav mistično. Pa nič prometa. Mimo Djerdapa se človek ne pelje pogosto.
Edino, kar nismo več vajeni, so prehodi državnih mej držav, ki niso članice EU. Smo kar malo pozabili, koliko smo včasih morali čakati na mejnih prehodih, pa kontrole, pa vsi potniki ven iz avtobusa….
Dopoldanska vožnja nam je minevala po nižini do romunskega glavnega mesta Bukarešta. Moram priznati, da se je res kar vleklo. Pa še po nečem si bomo zapomnili Romunijo- po pomanjkanju WC. Bilo nas je veliko, pa saj veste in potem se ustavimo in je samo en WC za moške in ženske, nas pa 60. Kegljeve vaje so nam prišle še kako prav.
Popoldne smo končno prispeli v Bukarešto in komaj še ujeli termin za ogled najbolj znane stavbe – Palače parlamenta. Za Pentagonom je to druga največja stavba na svetu. Začeli so jo graditi v obdobju komunističnega romunskega diktatorja Nicolae Ceausesca. Stavba je res fascinanta, razkošna in šele ko jo vidiš na fotografiji iz zraka, se zavedaš njene ogromnosti. Pa še 92 m jo je pod zemljo. Sledil je še avtobusni ogled glavnega mesta, ki ga imenujejo tudi vzhodni Paris. Po večerji pa smo res utrujeni hitro zaspali.
Naslednji dan smo zapustili glavno mesto in se podali v pokrajino Transilvanijo, najbolj poznano po grofu Drakuli. Drakula je izmišljeno ime, v romunščini pomeni hudič, tudi zmaj, je pa najbolj slaven vampir na svetu. Grozljivko s tem naslovom je leta 1897 napisal irski pisatelj Bram Stoker in posnetih je bilo kar nekaj filmov. V Branu smo si ogledali njegov grad, ki je prav prijeten, nič vampirski. Je pa nekaj na tem oziroma je imel Drakula tudi na nas vpliv, saj je bil tisto noč potres kakšnih 200 km od Brasova, kjer smo prenočevali in smo ga čutili tudi mi.
Sledila je vožnja po romunskem podeželju, pokrajina Sedmograška, ogled manjših mest Sibiu in Sighisoara, kjer smo tudi spali zadnji dan. Romunsko podeželje zgleda, kot bi se ustavil čas. Neskončna polja koruze, pastirji, ki pasejo ovce, krave in konje na brezkrajnih poljih in travnikih. Cesta ozka, noben avto nam ne pride nasproti, nihče nas ne prehiteva. Majhne hiše ob cestah, kjer sedijo starci in otroci, ki nas navdušeno pozdravljajo in nam mahajo. Vsi so veseli, se smejijo in igrajo. Lahko rečem, da smo ob tem vsi čutili nekakšno spokojnost in mirnost, ki smo jo kar nekako izgubili in pozabili.
Pot domov je minila kar hitro. Po avtocestah gre seveda hitreje. Ko je vodička povedala, da smo prevozili cca 2850 km, smo kar malo ostrmeli. Ampak kljub temu se bomo Romunije še dolgo spominjali.
Majda Ručigaj