Pozdravljeni!
Letos smo po predhodni anketi izbrali otok Korzika in vsem 55, kolikor nas je potovalo, mislim da ni bilo žal. Nekateri so imeli namreč pomisleke, da je predaleč, da bo predolga in preutrujajoča vožnja, pa ni bilo tako hudo. Izlet je bil štiridnevni in je trajal od 23. do 27.septembra.
Spet smo potovali s turistično agencijo Alpetour d.d. Kranj in tokrat z vodičem g. Jankom Fritzem.
Grki so Korziko imenovali Kalliste, kar pomeni čudovita. Kot takšna je znana še danes. Le redkokateri sredozemski otok ponuja toliko naravnih lepot in pokrajinskih kontrastov. Ponaša se s čudovitimi obmorskimi mesti, čistim morjem, ki udarja v previsne stene zahodne obale in se igra z mivko na vzhodnih obalah. Je zelo gorata in neobljudena. Korziko je potrebno videti in doživeti!!!
Mi smo jo v vsej njeni veličini.
Na pot smo se odpravili ob 9.uri zvečer in že na začetni kamniški postaji, je bila veliko veselja in pozdravljanja starih in tudi novih udeležencev naših izletov. Nočna vožnja je kljub pomislekom hitro minila in že ob 6.uri zjutraj smo se v Livorno začeli vkrcavati na trajekt. Prijetna zibajoča vožnja nam je pomagala, da smo malo nadomestili pomanjkanje spanja iz avtobusa. Že približno ob 13. uri smo se izkrcali v glavnem mestu Bastia.
Najprej smo si ogledali mesto Corte, ki je simbol korziške neodvisnosti. Korzika spada pod francosko oblast, vendar si otočani močno prizadevajo, da bi postali neodvisna država. Kdo ve, mogoče jim pa nekoč uspe.
Sledila je vožnja proti mestu Ajaccio, ki je največje mesto na otoku in tudi rojstni kraj Napoleona Bonaparte.
Korzika je usodno povezana s Slovenijo. 1.decembra 1981 se je zgodila huda letalska nesreča. Letalo Inex Adrie je s krilom treščilo v goro San Pietro in umrlo je vseh 180 ljudi. Mi smo obiskali tudi cerkvico v vasi Petreto – Bicchisano, kjer so takrat identificirali trupla in pred katero so leta 2008 postavili spominsko ploščo.
Naslednji dan smo obiskali tudi najjužnejše mesto Bonifacio. Ta nas je s svojimi prepadnimi stenami, klifi in mogočno trdnjavo na skalah najbolj prevzelo. Znano je, da je bilo v zgodovini eno od treh najmogočnejših sredozemskih utrjenih mest. Vožnja z ladjico nam je omogočila pogled tudi z morske strani.
Zadnji dan smo se že vračali proti pristanišču Bastia. Vožnja ob vzhodni obali, sončno, skoraj poletno vreme in prekrasne plaže vzdovž celotne obale, pa turkizno morje, so nepozabni. Še zadnji ogled mesta, pa slikanje pred Napoleonovim spomenikom in morali smo se vkrcati na trajekt.
Tudi vožnja proti domu je hitro minila in polni spominov še na skorajšnje korziško poletje smo se zgodaj v nedeljsko jutro vrnili v malo bolj jesensko Slovenijo.
Pa z mislimi na naš naslednji izlet.
Majda Ručigaj
