Dne 17.5.2025 smo se odpravili na izlet na Avstrijsko Koroško, zibelko slovenskega naroda.
Najprej smo obiskali Djekše, najsevernejšo slovensko narodnostno mejo. Sprehodili smo se do poznogotske cerkve sv. Martina. Videli obrambno obzidje, znotraj katerega smo brali slovenske nagrobne napise. Našo pot smo nadaljevali na mogočni grad Visoka Ostrovica, ki je s svojo lego na 160 m visoki skali med najslikovitejšimi gradovi v današnji Avstriji. Nekoč je imel 14 vhodnih točk in 5 dvižnih mostov z 'volčjimi jamami', ki so se spiralasto dvigali od vznožja hriba proti vrhu. Sledila je vožnja do gradu Taggenbrunn, ki je vpet v osrednjo Koroško in je poln zgodovinskih čudes.
Pot smo nadaljevali na Gosposvetsko polje, na samoten gaj, kjer stoji za visoko železno ograjo, vojvodski prestol. Postavili so ga potem, ko nanj niso več sedali slovenski knezi, temveč le vojvode nemškega rodu. Odpravili smo se dalje proti Ziljski in vzporedni Kanalski dolini, ki ju deli meja med Avstrijo in Italijo. Do leta 1920 je bilo to jezikovno enotno ozemlje, kjer so večinoma živeli Slovenci. Na severozahodnem koncu slovenskega narodnega ozemlja, med Ziljskimi Alpami in Dobračem na severu ter Karnijskimi Alpami na jugu, ob bregovih zelenomodre Zilje, ki priteče izpod tirolskih gora, ležijo številne vasi in zaselki, kjer se še z zadnjimi močmi krčevito ohranjajo slovenska beseda, pesem in običaji. Postanek v Bistrici na Zilji, danes najmočnejši slovenski vasi v dolini. Sprejela nas je gospa Pepca, ki nam predvajala posnetka o častitljivi šegi štehvanja in slovenske pesmi s katerimi ohranjajo slovensko kulturno dediščino. Po poznem kosilu, smo se odpravili nazaj v Slovenijo, kamor smo se vrnili v večernih urah.
Domov smo se vrnili polni lepih vtisov, ker smo spoznali del Avstrijske Koroške na katerega smo skoraj pozabili.